Povzetek: Prispevek prikazuje rešitvi iz mednarodnega kazenskega prava, ki bi ju bilo mogoče implementirati tudi v slovenski kazenski postopek. Najprej se ukvarja z možnostjo uvedbe posebnega naroka za izrek kazenske sankcije in za odločitev o povezanih vprašanjih, ki se praviloma postavijo šele ob izreku (obsodilne) sodbe, nato pa obravnava še vlogo oškodovanca kaznivega dejanja v kazenskem postopku, zlasti z vidika njegove pravice do pravnih sredstev. Čeprav Rimski statut določa pravila kazenskega postopka za najhujša kazniva dejanja, ni mogoče a priori izključiti uporabnosti nekaterih njegovih rešitev tudi za kazenski postopek, ki se vodi po ZKP zaradi kaznivih dejanj iz vseh poglavij kazenskega zakona. Zaradi narave mednarodnih hudodelstev se je v mednarodnem kazenskem pravu uveljavilo ločeno odločanje o teh vprašanjih in obrazloženo odločanje o njih ter ni mogoče zanemariti pozitivnih učinkov take ureditve; Mednarodno kazensko sodišče (MKS) podrobno odloča o vprašanjih, ki se v običajnem kazenskem postopku zdijo akcesorne oziroma celo sekundarne narave. Obrazloženost odločitve o kazenski sankciji in drugih vprašanjih pa ni nujna le v razmerju do obdolženca, ampak v primeru premoženjskopravnega zahtevka tudi v razmerju do samega oškodovanca. Hkrati bi dvodelnost glavne obravnave in ločitev odločanja o teh vprašanjih lahko olajšala uvedbo vsaj delne pravice oškodovanca do pritožbe. Ključne besede: oškodovanec, pravica do pritožbe, pravica do povrnitve škode, narok za izrek kazenske sankcije