Dodatek za postrežbo in pomoč – aktualna vprašanja
Povzetek: Pravica do socialne varnosti je v mednarodnem pravu (na primer v 22. členu Sploš-ne deklaracije o človekovih pravicah, v 9. členu Mednarodnega pakta o ekonomskih, kulturnih in socialnih pravicah ter v 12. členu Evropske socialne listine) priznana kot temeljna človekova pravica. Opredelimo jo lahko kot pravico do varnosti dohodka, ki jo zagotavljajo javni družbeni sistemi ob nastanku najbolj obremenjujočih dogodkov v posameznikovem življenju. Mednje vsekakor štejejo starost, invalidnost in smrt zavarovanca. Prispevek obravnava eno izmed pravic, ki spadajo pod okrilje sistema socialne varnosti, tj. pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, ki je urejena v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Upravičenci do tega dodatka so v zakonu taksativno našteti, in sicer v dveh ločenih členih, v 99. in 100. členu ZPIZ-2. Namen dodatka je denarna pomoč konkretno opredeljenim zavarovancem, da bi lažje ohranili svoje osnovne življenjske funkcije in ne bi bili higiensko zanemarjeni. Gre za neodtujljivo osebno pravico, ki je ni mogoče prenesti na drugega in je ni mogoče podedovati. Na dediča preide zgolj zapustnikova terjatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo, sama pravica do dodatka pa ne.
Ključne besede: dodatek za postrežbo in pomoč, invalid, uživalec pokojnine, aktivni zavarovanci, slepota, slabovidnost, nepokretnost, podedljivost, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
