Subjektivni začetek teka zastaranja v zasebnem pravu
Povzetek: Zgodovinsko gledano je bil institut zastaranja v zasebnem pravu osredotočen na varstvo dolžnikovih in javnopravnih interesov. Ker težnja skrajševanja zastaralnih rokov ob okoliščini, da je začetek njihovega teka tradicionalno vezan na objektivno okoliščino, upniku lahko odvzame resnično možnost uveljavljanja zahtevka, saj ta lahko zastara, še preden upnik zanj izve, se v sodobnem pravu poskuša pravičneje uravnotežiti upnikov in dolžnikov položaj. Eden od mehanizmov za upnikovo varstvo je vezava začetka teka zastaranja na subjektivno navezno okoliščino - upnikovo seznanjenost z okoliščinami, ki utemeljujejo zahtevek, in z dolžnikom. Taka ureditev ni brez negativnih posledic za dolžnika, ki (drugače kot pri objektivni navezni okoliščini) z dejstvom, ki je v upnikovi notranji sferi, praviloma ni seznanjen. Njegov položaj se lahko olajša na več načinov, zlasti z dopolnitvijo subjektivnega roka z objektivnim, pri čemer zahtevek zastara najpozneje s potekom slednjega, in z objektivizacijo subjektivnega doživljanja tako, da je njegova vsebina dostopna tudi dolžniku. To je navezava začetka teka roka (tudi) na trenutek, ko bi se upnik ob dolžni skrbnosti (tj. ob odsotnosti hude malomarnosti) lahko seznanil z upoštevnimi okoliščinami. Primerljive pravne ureditve iz germanskega pravnega okolja in mednarodni reformni modeli so - sicer v različnem obsegu - subjektivno navezno okoliščino z ustreznimi varovali že umestili v okvir ureditve zastaranja.
Ključne besede: zastaranje, začetek teka zastaranja, subjektivna navezna okoliščina, seznanjenost z zahtevkom, maksimalni objektivni rok, dolžna skrbnost, možnost seznanitve
