Izvršba na nematerializirane vrednostne papirje v praksi


Povzetek: Izvršba na nematerializirane vrednostne papirje je na prvi pogled za upnika privlačno izvršilno sredstvo za izterjavo denarne oziroma uveljavitev nedenarne terjatve. Vrsta izvršbe na nematerializirane vrednostne papirje, ki jo upnik lahko predlaga, je odvisna od (ne)denarne narave njegove terjatve in od vrste dolžnikovih nematerializiranih vrednostnih papirjev. Vključenost dolžnikovih nematerializiranih vrednostnih papirjev v trgovanje na borzi je glavni element, ki narekuje vrsto izvršilnega postopka, subjekte, ki v njem nastopajo, in procesna dejanja, ki jih je treba opraviti. V praksi je število vloženih predlogov za izvršbo na nematerializirane vrednostne papirje v primerjavi z drugimi izvršilnimi sredstvi nizko. To vodi v pomanjkanje sodne prakse, zaradi česar izvrševalci sklepa o izvršbi ne morejo uvesti poenotenih pravil, kar povzroči neenako postopanje v istovrstnih izvršbah. Zaradi navedenega je veliko izvršb na nematerializirane vrednostne papirje vodenih v nasprotju s temeljnimi načeli izvršilnega prava. Predpisi, ki vsebujejo pravila za izvršbo na nematerializirane vrednostne papirje, so prav tako izrazito podnormirani in nejasni, zaradi česar procesni subjekti velikokrat ne vedo, kako postopati v izvršbah, kar odpira pot arbitrarnemu ravnanju in številnim pravnim problemom.

Ključne besede: nematerializirani vrednostni papirji, izvršba, klirinško depotna družba, centralni register, pooblaščeni udeleženec, izvršitelj, kotiranje na borzi, zastavna pravica, sodna praksa

Naročite članek

Elektronski naslov
Sporočilo