Ali je sodelovanje izvršitelja v izvršbi na nematerializirane…


Povzetek: Dominus litis izvršbe na nematerializirane vrednostne papirje, ki ne kotirajo na borzi, je izvršitelj. Ta je tisti, ki je pristojen za cenitev in prodajo netržnih nematerializiranih vrednostnih papirjev ter delitev kupnine. Vendar izkušnje v praksi kažejo, da izvršitelji nimajo ustreznega strokovnega ekonomskega znanja, ki bi jim omogočalo, da bi sami lahko opravljali določena procesna dejanja v tej izvršbi, kot je na primer cenitev. Netržni nematerializirani vrednostni papirji namreč drugače kot tržni nimajo določene vrednosti. Poleg tega aktualni predpisi ne določajo nadzornih mehanizmov nad izvršiteljevim postopanjem v konkretni izvršbi, kljub temu da ima izvršitelj v tej izvršbi glavno vlogo in široke pristojnosti. Po drugi strani ima sodišče v izvršbi na nematerializirane vrednostne papirje le malo nalog, njegova vloga pa je večinoma pasivna. Pravna narava nematerializiranih vrednostnih papirjev in pravila izvršbe, ki se morajo zanje uporabljati, v praksi niso dorečeni. Splošno sprejeto stališče, ki ga je podprla tudi judikatura, je, da se nematerializirani vrednostni papirji uvrščajo med premično premoženje, zaradi česar se morajo za njihovo izvršbo smiselno uporabljati pravila o izvršbi na premičnine. Bistveno vprašanje je, ali so morda nematerializirani vrednostni papirji po svojih lastnostih bolj podobni nepremičninam ali celo deležu družbenika kot premičninam in ali bi se zato zanje morale v celoti uporabljati določbe o izvršbi na nepremičnine. Če bi se v izvršbi na netržne nematerializirane vrednostne papirje uporabljale le še določbe o izvršbi na nepremičnine, bi to pomenilo, da izvršitelj v njej ne bi več sodeloval, kar pa je glede na aktualne razmere v praksi zaželeno.

Ključne besede: nematerializirani vrednostni papirji, ki ne kotirajo na borzi, izvršitelj, načelo ekonomičnosti, načelo sorazmernosti, izvršba na premičnine, izvršba na nepremičnine, cenitev, sodišče

Naročite članek

Elektronski naslov
Sporočilo