Povzetek: Zaradi transparentnosti delovanja sodstva bi veljalo, da se poenoti postopek dodeljevanja zadev, zlasti pri dodelitvi v primeru sodnikove preobremenjenosti ali daljše odsotnosti. V teh primerih sodišča različno dodeljujejo zadeve, ena s spremembo letnega razporeda, ne da bi sprememba letnega razporeda sledila postopku, ki ga določa sodni red, druga z odredbo predsednika sodišča. Preobremenjenost sodnika se ne ugotavlja samo na podlagi statičnega prikaza odprtih nerešenih zadev, ki jih imajo sodniki posameznega pravnega področja v delu, ampak mora predsednik sodišča primerjati obremenjenost vseh sodnikov, poleg tega pa upoštevati tudi storilnost sodnikov in v primeru, če se ugotovi, da posamezen sodnik negativno bistveno odstopa od števila rešenih zadev v primerjavi z drugimi sodniki in da za to ni upravičenega razloga, poseči po drugih ukrepih, ker razbremenitev manj storilnega sodnika v takšnem primeru ni pravična. Nadzor nad sodstvom znotraj sistema zavor in ravnovesij izvršujeta drugi veji oblasti, seveda tako da pri tem ne posegata v njegovo jedrno funkcijo - sojenje v konkretnih zadevah, zato je Služba za nadzor pri ministrstvu za pravosodje legitimna notranja organizacijska enota in z nadzorovanjem poslovanja sodišča oziroma zadev sodne uprave ne posega v sodniško in sodno institucionalno neodvisnost. Tudi če Služba za nadzor ugotovi kršitev, ki zadeva odločitev sodne uprave, takšna ugotovitev ne vpliva na pravilnost sodne odločbe niti ne pomeni posega v sodniško notranjo neodvisnost, ker minister za pravosodje nima pooblastil, da bi presojal pravilnost in zakonitost sodnih odločitev.
Ključne besede: pravica do zakonitega sodnika, nadzor nad izvajanjem sodnega reda, kršitev sodnega reda, nadzor nad sodno upravo, dodeljevanje zadev
